Vnetje zunanjega sluhovoda pri psih in mačkah

Vnetje zunanjega sluhovoda je obolenje, ki se pogosto pojavlja pri psih in nekoliko redkeje pri mačkah. Definirano je kot vnetje, ki prizadene področje uhlja, vertikalnega in horizontalnega sluhovoda in zunanjega dela membrane bobniča (1).

VZROKI ZA POJAV VNETJA

Vnetje zunanjega sluhovoda lahko povzroči več faktorjev, ki jih v grobem delimo na pogojne, primarne, sekundarne in pomožne. Če želimo, da bo zdravljenje uspešno, je potrebno narediti vse, da se te faktorje odkrije (2).

Pogojni dejavniki so tisti, ki sami po sebi ne povzročijo bolezni ampak ustvarijo možnost za nastanek vnetja. Samo vnetje povzročijo v kombinaciji z vsaj enim primarnim, sekundarnim ali pomožnim dejavnikom (3). Med pogojne dejavnike spadajo anatomska oblika sluhovoda (pasemsko zožani sluhovodi pri šarpejih, odlakani sluhovodi pri pudljih in terierjih ter povešeni uhlji pri prinašalcih, španijelih in nekaterih goničih), vlažnost sluhovodov (pogosto plavanje), prepogosta uporaba preparatov za čiščenje ter sistemske bolezni, ki vodijo v zmanjšan imunski odziv organizma (FIV, FeLV, FIP) (4).

Primarni faktorji so neposredni povzročitelji vnetja, vnetje povzročijo v normalnem, nespremenjenem sluhovodu. Mednje kot najpogostejši dejavniki spadajo preobčutljivost (atopija, preobčutljivost na hrano, kontaktni dermatitis), tujki (npr. dlake, travne bilke) in  paraziti (npr. garje, demodeks). Ostali dejavniki so še: dermatofiti, endokrine boleni (hipotiroidizem pri psih, hipertiroidizem pri mačkah, hiperadrenokorticizem), avtoimunske bolezni (lupus, pemfigus), bolezni keratinizacije  (dermatoza odzivna na vitamin A, primarna seboreja, sebaceozni adenitis) ter ostali vzroki kot so juvenilni celulitis in motnje v produkciji ušesnega masla (4).

Sekundarni dejavniki lahko povzročijo bolezen samo v že sicer spremenjenem sluhovodu ali pa v kombinaciji s pogojnimi dejavniki. Pogosto povzročajo kronične težave v primerih, ko se ne najde primarnega vzroka bolezni. Mednje spadajo kvasovke in bakterije (koki in redkeje paličice) (4).

Pomožni dejavniki nastanejo kot posledica vnetja in poškodbe tkiv in preprečujejo ozdravitev in vrnitev sluhovoda v normalno stanje. Pojav teh dejavnikov je pogosto posledica zgolj simptomatskega zdravljenja brez ugotovitve primarnega vzroka vnetja (3). Pomožni dejavniki se kažejo kot stenoza sluhovoda zaradi hiperplazije žlez, formacija polipov, otekanje ter brazgotinjenje (1).

Tabela 1: Dejavniki vnetja zunanjega sluhovoda

PATOFIZIOLOGIJA VNETJA

Vnetje povzroči povečano prekrvavitev in otekanje tkiva in tako zapiranje odprtine sluhovoda, kar ustvari vlažno in toplo okolje. Zaradi povečane prekrvavitve žlez sluhovoda se spremeni količina in sestava iz njih izločenih trigliceridov in maščobnih kislin, posledično pa se ušesno maslo spremeni v substrat primeren za bakterije in kvasovke. Zaradi poškodb epitelija, ki nastajajo pri vnetju, pride do spremembe površinskih receptorjev na celicah epitelija, kar omogoči lažjo vezavo bakterijam in kvasovkam (1).

Slika 1: Anatomija sluhovoda pri psih.

KAJ OPAZIMO PRI ŽIVALI?

Pri živali, pri kateri posumimo na vnetje zunanjega sluhovoda smo pozorni predvsem na praskanje uhljev, stresanje z glavo, drgnjenje glave in uhljev ob predmete, neprijeten vonj, izcedek iz uhlja ter v nekaterih primerih pojav ušesnega  hematoma. V primeru kroničnega vnetja je uhelj po navadi pordel zaradi vnetja in drgnjenja, uhlji so pogosto grobi ter polni hrast. V primeru kroničnih infekcij, ki vključujejo tudi vnetje srednjega ušesa, se lahko pojavijo nevrološki znaki kot so nagib glave v eno stran, neodvisno in sinhrono gibanje očesnih zrkel, izguba ravnotežja, hornerjev sindrom in paraliza obraznega živca ter gluhost (2). Če pri svoji živali opazite katerega od zgoraj naštetih kliničnih znakov, je vsekakor priporočljivo obiskati veterinarja.

KAKO DO DIAGNOZE?
Jemanje anamneze pred samim kliničnim pregledom je izrednega pomena. Pri tem se veterinarji osredotočamo na vprašanja kot so kdaj se je pojavil srbež in bolečina, ali je prizadet le eden ali oba uhlja, ali obstaja možnost da je v ušesu tujek, ali pes pogosto plava in ali ima/je imel v preteklosti še kakšne druge zdravstvene težave kot so preobčutljivosti. Že pred nadaljnjo diagnostiko smo pozorni na bolečino pri manipulaciji z obolelim uhljem (2).
Klinični pregled v primeru akutnega vnetja zavzema otoskopijo obeh sluhovodov. Ta nam omogoča vpogled v sluhovod vse do bobniča. V primeru enostranskega vnetja, najprej pregledamo zdravo oziroma manj prizadeto uho, da preprečimo morebitni prenos patogenih organizmov oziroma uporabimo svež nastavek za vsako uho. Med pregledom smo pozorni na prisotnost tujkov, ušesnih parazitov, ušesnega masla/izcedka, prehodnost ušesnega kanala, stanje epitelija in bobniča ter prisotnost morebitnih neoplazij in polipov (2).

V primeru suma na garjavce odvzamemo bris sluhovoda in neobarvan razmaz pregledamo pod mikroskopom. Na splošno se v vseh primerih vnetja zunanjega sluhovoda priporoča odvzem brisa sluhovoda za citološko preiskavo s katero ugotovimo prisotnost mikroorganizmov kot so bakterije in kvasovke. Za natančno določitev povzročitelja vnetja pa se lahko vzorce pošlje tudi na bakteriološko/mikološko preiskavo (2).

Slika 2: Citološka preiskava brisa zunanjega sluhovoda z vidnimi bakterijami (koki in paličice) ter odmrlimi celicami epitelija sluhovoda.

KAKO POTEKA ZDRAVLJENJE?
V določenih primerih ko je sluhovod močno zožen, je potrebna začetna kratkotrajna terapija s kortikosteroidi, ki ublaži vnetje in edem in nam sploh omogoči pregled sluhovoda z otoskopom. Terapija vnetja zunanjega sluhovoda se določa na podlagi citologije brisa sluhovoda. Za popolno ozdravitev je ključno zdravljenje primarnih bolezni, pri kroničnih otitisih pa se poleg topikalne lahko poslužimo tudi sistemske terapije. Poleg zdravil velja, da je ključna komponenta zdravljenja vnetja zunanjega sluhovoda tudi čiščenje ušes, sploh v primeru ko je prisotna večja količina ušesnega masla. Izredno pomembna je kooperativnost lastnika in pravilno izvedeno zdravljenje, zato z veseljem čiščenje in prvo zdravljenje opravimo že v ambulanti, ko imamo priložnost odgovoriti na vsa vaša morebitna dodatna vprašanja. Po koncu terapije se priporoča odvzem kontrolnega brisa, s katerim se prepričamo, da je prišlo tudi do citološke ne zgolj klinične ozdravitve in tako preprečimo ponovitve vnetja. Hkrati nam tak pristop omogoča, da pravočasno, brez vmesne prekinitve terapije le to podaljšamo, če na podlagi brisa ocenimo, da je to potrebno (2).

PREVENTIVA
Ključnega pomena je redno spremljanje stanja in pregledovanje ušes pri naših ljubljencih. Pri tem smo pozorni na spremembe v barvi, toploti, vlažnosti, vonju ter količini ušesnega masla. Manjša količina ušesnega masla je normalen pojav in predstavlja zaščito pred mikroorganizmi ter tujki. Pri psih, ki so veliko v vodi ali pa jih pogosto kopamo moramo biti posebej pozorni, da uhlje dobro osušimo in obrišemo. Pri živalih pri katerih se vnetje pogosto ponavlja ali pa so pasemsko nagnjeni k vnetjem (dolgi viseči uhlji), se priporoča rutinsko čiščenje ušes z zato namenjenimi čistili. Če je na vhodu v sluhovod in začetnem delu sluhovoda prisotnih veliko dlak, se njihovo striženje in puljenje (kar omogoči lažje zračenje) priporoča le v primerih, da predstavljajo težavo in so povod za nastanek vnetja. V nasprotnem primeru lahko njihova odstranitev, pri kateri pride do poškodbe epitelija, povzroči nastanek vnetja (5).

Viri:

1. Karen Helton Rhodes, Alexander H. Werner. Blackwell’s Five-Minute Veterinary Consult Clinical Companion: Small Animal Dermatology. Third edition. John Wiley & Sons, Inc. 2018
2. Jackson, Hilary A., A Marsella, Rosanna, BSAVA Manual of Canine and Feline Dermatology, British Small Animal Veterinary Association, 2012
3. KOTNIK T. Kožne bolezni psov in mačk. Dop. izd. Ljubljana, 2016.
4. Sue Paterson. Manual of Skin Diseases of the Dog and Cat, 2nd Edition. Wiley-Blackwell, 2009.
5. Karen A. Moriello  MSD Veterinary Manual: Ear Infections and Otitis Externa in Dogs. https://www.msdvetmanual.com/dog-owners/ear-disorders-of-dogs/ear-infections-and-otitis-externa-in-dogs, 16.05.2022.