Pogoste virusne bolezni mačk in preventivna cepljenja
Naši mačji tovariši so, tako kot vse ostale živali, dovzetni za najrazličnejša obolenja. K sreči se da nekatera od njih, ki jih bomo opisali v tem članku, preprečiti s preventivnim cepljenjem. V naši ambulanti redno uporabljamo in priporočamo kombinirano cepivo proti mačji kugi, herpesvirusu in calicivirusu.
Prvo cepljenje opravimo pri osmih tednih starosti, s ponovnim odmerkom cepiva tri do štiri tedne kasneje, čemur sledijo letni obnovitveni odmerki. Protokol cepljenja se, glede na okolje, v katerem mačka živi, včasih časovno prilagodi. O tem vam bo svetoval izbrani veterinar.
Cepiva so varna za uporabo, občasno povzročijo bolečino na mestu vboda in pa slabše počutje naslednji dan. Redkejše so alergijske reakcije na posamezne sestavine cepiva, ki pa se jih uspešno kontrolira s terapijo.
Mačji calicivirus
Virus naseli več organskih sistemov in povzroča raznoliko klinično sliko.
Najpogosteje so prizadeta zgornja dihala in oči, v hujših primerih se razvije pljučnica. Prisotne so lahko razjede na jeziku, trdem nebu, ustnicah, konici nosu in okoli krempljev. Občasno povzroči artritis. Obstajajo tudi visoko virulentni sevi virusa, ki povzročajo sistemske krvavitve z visoko stopnjo smrtnosti.
Mačke do tretjega leta starosti so najbolj dovzetne za bolezen. Kasneje bolezen večinoma poteče v blagi obliki ali brez simptomov. Znaki, ki se pojavljajo pri okužbi, so: izcedek iz nosu in/ali oči, kihanje, razjede v ustni votlini, otekle in pordele očesne veznice, vročina, izguba apetita, šepanje, kašljanje in splošna prizadetost ter apatičnost.
Virus dolgo preživi v okolju in se hitro prenaša v mačji populaciji. Izloča se s slino, blatom, urinom in izločki iz dihal. Prenaša se lahko tudi s kontaminiranimi predmeti. Okužba poteka preko ust in dihal. Mačke, ki so bolezen prebolele, so lahko persistentno okužene in virus prenašajo tudi, če same niso bolne. Prebolele živali niso imune in lahko ponovno zbolijo.
Zdravljenje bolezni je simptomatsko, kar pomeni, da lajšamo simptome bolezni, zdravila proti samemu povzročitelju pa ni. Po potrebi se doda ustrezen antibiotik za odpravljanje in preprečevanje sekundarnih bakterijskih okužb. Praviloma mačke v roku enega tedna bolezen prebolijo, razen v primeru pljučnice ali okužbe z visoko virulentnimi sevi.
Učinkovita preventiva je cepljenje. Cepljenje prepreči nastanek močnih kliničnih znakov, ne prepreči pa prenosa virusa v populaciji mačk.
Mačji rinotraheitis
Bolezen povzroča Mačji Herpes virus tip 1. Prizadene predvsem nos in oči.
Obolijo lahko mačke vseh starosti, najbolj dovzetni pa so mladički in mačke, ki živijo ali so v kontaktu z drugimi mačkami. Znaki po navadi nastopijo akutno, najpogostejši so: anoreksija, kihanje, vročina, prozoren ali gnojen izcedek iz nosu in/ali oči. Pojavljajo se tudi razjede na roženici. Bolezen lahko poteka tudi kronično, s stalno prisotnim nosnim izcedkom. Živali, ki jo prebolijo, so lahko prenašalke virusa celo življenje in lahko ponovno razvijejo znake bolezni. Mladiči, ki se skotijo mačkam prenašalkam, so okoli petega tedna starosti še posebej dovzetni za bolezen. Breje mačke, ki razvijejo znake bolezni, lahko virus prenesejo na zarodke, kar privede do splava ali zgodnjega razvoja bolezni.
Virus se prenaša z izcedki iz dihal in oči. Okužijo se preko prebavil, nosu in očesnih veznic. V populaciji mačk se izredno hitro prenaša.
Zdravljenje poteka z blaženjem simptomov in preventivno antibiotično podporo, saj so sekundarne bakterijske okužbe zelo pogoste. Neješčim živalim je treba nadomeščati telesne tekočine in jim stimulirati apetit ali jih prisilno hraniti. Obolenje traja približno sedem do deset dni, če poteka brez komplikacij.
Pri mladičkih, katerih mama je bila ali je okužena s Herpes virusom, je treba protokol cepljenja prilagoditi, glede česar se je najbolje posvetovati z izbranim veterinarjem.
Mačja kuga (panleukopenija)
Kugo povzroča Mačji parvovirus. Zanjo je značilen nenaden nastanek in visoka smrtnost in je izredno nalezljiva.
Za okužbo so dovzetne mačke vseh starosti. Najhuje prizadeti so mladiči, stari od dva do šest mesecev. Pri sicer zdravih odraslih živalih je obolenje večinoma blago ali pa ne razvijejo kliničnih znakov. Okužene breje mačke praviloma prenesejo virus na mladiče že v maternici, kar povzroči smrt zarodkov ali pa mladiči zbolijo kmalu po rojstvu.
Virus je zelo odporen in v okolju lahko preživi več let. Okužba poteče z direktnim kontaktom z okuženo mačko, z izločki okuženih mačk, ali preko kontaminiranega okolja in predmetov.
V organizmu napade predvsem črevesne celice, limfatična tkiva ter genitalni trakt. Pri novorojenih mačkah pa male možgane in očesno mrežnico. Bolezenski znaki se razvijejo akutno in so sledeči: močna prizadetost, značilna je drža z brado in prsnico na tleh, noge skrite pod telesom, lopatice pa dvignjene nad hrbet, bruhanje, driska, neješčnost, dehidracija, bolečina ob stisku trebuha. Preživeli okuženi mladiči imajo lahko celo življenje posledice poškodovanih malih možganov, kar se kaže z nekoordiniranim gibanjem, široko stojo in dvignjenim repom, sicer pa so normalni in lahko kvalitetno živijo, če niso nevrološke posledice prehude.
Specifičnega zdravljenja ni, obolelim živalim je treba čim prej nuditi podporno terapijo, nadomeščati telesne tekočine in jih ločiti od ostalih mačk.
Bolezen se da popolnoma preprečiti s preventivnim cepljenjem.