Preobčutljivostne reakcije (alergije) pri psih in mačkah
Poznamo več tipov preobčutljivostnih reakcij, najpogosteje pa se srečujemo z atopičnim dermatitisom, alergijo na hrano in na bolšje pike ter s kontaktnimi alergijskimi dermatitisi.
Alergija na bolšje pike
Preobčutljivost na bolšje pike je pravzaprav najpogostejša alergija pri psih in mačkah. Antigen predstavlja bolšja slina, znaki, ki se pojavijo na koži pa zgledajo kot srbeči izpuščaji, ki jih lahko spremljajo tudi sekundarne spremembe, ki so posledica praskanja (kraste, prhljaj, odpadanje dlake) ali sekundarnih glivičnih in bakterijskih vnetij. Najpogosteje se pri psih spremembe pojavljajo na stegnih, v dimljah, ter ob korenu repa, pri mačkah pa tudi na vratu in bokih.
Atopični dermatitis
S pojmom atopija mislimo na genetsko pogojeno sposobnost razvoja protiteles proti okoljskim alergenom, ki ima kot najpogostejšo posledico vnetno, srbeče obolenje kože. Genetska komponenta je pri psih bistveno bolj izražena kot pri mačkah, zato lahko pri psih govorimo o ‘predisponiranih pasmah’ (npr. višavski terierji, francoski in angleški buldogi, nemški bokserji, ši-cu…).
Prvi znaki alergije se lahko pojavijo že zelo zgodaj, tudi pri treh mesecih, s tem da se pri večini težave začnejo pojavljati med prvim in tretjim letom starosti, redkeje se prvi znaki začnejo pojavljati po sedmem letu. Alergeni najpogosteje vstopajo v organizem preko kože, lahko pa tudi skozi dihala in prebavila. Najpogostejši alergeni, bodisi za pse kot za mačke, so hišni prah, hišne pršice, plesni, cvetni prah ter celo človeški prhljaj.
Najpogostejši klinični znak je srbež, pogosto sezonsko pogojen. Lastniki opazijo, da se pes ali mačka praska, liže, grize ali drgne ob predmete. Vse to lahko privede do samopoškodovanja kože, ki je sprva lahko samo pordela, kasneje pa navadno prihaja še do sekundarnih glivičnih in bakterijskih vnetij. Največkrat so prizadeta mesta okrog smrčka, okrog oči (tudi očesne veznice), pod pazduhami, dimlje, koža med prsti in na uhljih, ter tudi zunanji ušesni kanal. Prav ponavljajoče vnetje ušes je lahko včasih edini znak alergije. Pri psih povezujejo z atopijo tudi težave s praznjenjem in vnetji analnih vrečk. Pri atipičnih primerih se pri mačkah lahko pojavijo tudi vnetja nosne sluznice in znaki astme.
Alergija na hrano
Prvi znaki preobčutljivosti se lahko, podobno kot pri atopiji, pojavijo že zelo zgodaj, s tem da se v praksi opaža, da so psi in mačke, ki zbolijo pred šestim mesecem pogosteje alergični na hrano, kot na okoljske alergene. Ravno tako kot pri atopičnem dermatitisu, je tudi pri alergiji na hrano vpleten imunski odgovor organizma. Prav to je razlika med ‘alergijo’ in ‘intoleranco’ na določeno snov v hrani. Slednja navadno nima vpliva na kožo, posledice so največkrat časovno krajša neješčnost, včasih jedo psi in mačke travo, s pomočjo katere potem vsebino želodca tudi izbruhajo. Gastrointestinalni znaki, kot so bruhanje, driska, napenjanje, se redko pojavljajo pri psih in mačkah, ki so dejansko alergični na hrano. Tudi v tem primeru, je najpogostejši znak srbeče kožno obolenje, ki se kaže na dokaj podoben način kot atopični dermatitis, zato sta obolenji samo po kliničnih znakih večkrat neločljivi. Katerakoli sestavina v hrani lahko potencialno predstavlja antigen, najpogosteje pa so to beljakovine (predvsem piščančje in goveje meso, pri mačkah lahko tudi ribje meso, pogosto tudi mlečne beljakovine). Zadnje čase, beležimo tudi porast preobčutljivosti na moko, koruzo, jajca in sojo.
Kontaktni dermatitis
Kontaktni dermatitis je med vsemi opisanimi najmanj pogost. Kaže se kot zmerno srbeči izpuščaji, običajno na slabše odlakanih predelih, kar pa ni pravilo. Kot pri vseh oblikah, so tudi v tem primeru pogosta sekundarna bakterijska in glivična vnetja.
Pri veterinarju…
Kožne spremembe se, če izvzamemo redke izjeme, večinoma klinično kažejo na podoben način, predvsem zato, ker sekundarna vnetja zelo pogosto prekrijejo prvotni izgled sprememb. Ravno zaradi tega se spremembe, ki jih zasledimo na koži, vedno pregleda tudi na morebitno prisotnost nekaterih zunanjih kožnih zajedavcev, glivic in bakteriji. To naredi veterinar s pomočjo kožnih ostružkov, brisov ali odtiskov. Namen tega je izključitev drugih potencialnih diferencialnih diagnoz, poleg tega pa, kot rečeno, pri alergijah so bakterije in glivice pogosta komplikacija, ki jo je treba prav tako odpraviti, še predno se zdravljenja alergije sploh lotimo. Samo potem, ko smo vse ostalo izključili, lahko skupaj s klinično sliko in anamnezo postavimo klinično diagnozo za alergijo.
Odpravljanje težav, ki jih povzročajo alergije, je dolgotrajen proces, ki zahteva od samih lastnikov izredno veliko mero potrpljenja, predvsem pa doslednosti. Največjo težavo predstavlja dejstvo, da je večina alergikov hkrati lahko občutljiva na več različnih alergenov. Tako je v literaturi zavedeno, da je vsaj 20% – 30% atopičnih psov in mačk hkrati alergičnih tudi na bolšjo slino, 30% primerov psov in mačk, ki so alergični na hrano pa so hkrati tudi atopiki ali alergični na bolšjo slino. Dokazano je tudi, da imajo nekateri alergeni ‘efekt seštevanja’, kar pomeni, da jih mora delovati več hkrati, da dosežejo prag, nad katerim se pokažejo klinični znaki. Navedemo lahko banalen primer: pes je alergičen na dve snovi iz hrane ter na določen cvetni prah. S prehranskima alergenoma je v stiku celo leto, s cvetnim prahom pa samo spomladi, pa vendar se samo na spomlad tudi dejansko pojavijo srbenje in kožne spremembe. Cvetnemu prahu se težje izognemo kot alergenom v hrani, z odstranitvijo prehranskih alergenov pa lahko ohranimo reakcijo organizma pod pragom klinične zaznave.
Za zdravljenje atopičnega dermatitisa je več načinov, navadno pa se najboljše rezultate dosega s kombinacijo pristopov. Najlažji način, a žal ne vedno mogoč, je izogibanje stiku z antigenom. K temu lahko pripomore tudi kopanje živali (fizično odstranjevanje alergena s kože), na tržišču je tudi več šamponov, ki vsebujejo esencialne maščobne kisline ter z vlaženjem kože zmanjšujejo občutek srbeža. Esencialne maščobne kisline lahko dodajamo tudi v hrano (ribje olje in sončnično olje v razmerju 1:4). Zaradi prej opisanega efekta seštevanja, je kdaj tudi pri atopičnem dermatitisu smiselno probati z uvedbo eliminacijske diete. Ker se pogosto znaki atopičnega dermatitisa pojavljajo oziroma poslabšajo spomladi in poleti (v okolju takrat naraste koncentracija najpogostejših alergenov), se lahko v tem obdobju poslužimo simptomatskega zdravljenja, navadno s krajšimi cikli kortikosteroidov ali z novejšimi pripravki, kot je npr. oclacitinib (Apoquel), ki zmanjšajo srbenje in posledično tudi samopoškodovanje kože. Tretji način, ki se ga navadno poslužujemo pri živalih, ki se stiku z alergenom nikakor ne morejo izogniti in pri katerih so znaki srbeža prisotni več kot šest mesecev na leto, pa je desenzibilizacija z imunoterapijo, katero se izdela na podlagi rezultatov alergijskih testov.
Pri zdravljenju alergije na hrano je osnova terapije eliminacijska dieta, kateri je treba slediti najmanj dva do tri mesece. Pomembno je, da se pri dieti omejimo na en vir beljakovin (vrsta mesa, ki je žival še ni nikoli jedla) in pa na en vir ogljikovih hidratov (npr. riž, polenta, krompir, ovseni kosmiči, ajdova kaša, ješprenj, prosena kaša). Ključnega pomena je, da žival v tem času ne je NIČESAR drugega. Na tržišču obstaja veliko komercialnih hipoalergenih diet, ki so lahko alternativa doma skuhani dieti,
čeprav je v literaturi doma pripravljena eliminacijska dieta še vedno opisna kot zlati standard. Po končani eliminacijski dieti potrdimo uspešnost tako, da živali spet ponudimo staro hrano. V primeru ponovitve kliničnih znakov (običajno v 72 urah, lahko pa tudi po 14 dneh), je diagnoza preobčutljivosti na hrano potrjena. Da bi določili točno sestavino, ki povzroča alergijo, se nato poslužujemo provokacijske diete, pi kateri se eliminacijski dieti postopoma dodaja posamezne sestavine prvotne hrane in opazuje pojav kliničnih znakov. Ko enkrat ugotovimo katere so posamezne alergene sestavine, nadaljujemo ‘terapijo’ preprosto tako, da teh snovi ne hranimo naši živali.
Proces ugotavljanja alergena z dieto je dolgotrajen in kot rečeno, zahteva strogo doslednost s strani lastnika. Jasno mora biti, da lahko vsak, še tako majhen priboljšek, ki ne spada v dieto, negativno vpliva na uspešnost le te.
Najenostavnejša oblika alergije z vidika terapije je morda alergija na bolšjo slino, saj zaobjema preventivno tretiranje psov in mačk s sredstvi proti bolham (ampule za kožni nanos, tablete). Najvažnejši del terapije pa predstavlja natančna dezinsekcija okolice v katerem pes ali mačka živita, saj večina antiparazitikov bolh ne odganja, temveč jih zastrupi potem, ko so žival ugriznile. To sicer prepreči nadaljne ugrize in predvsem odlaganje jajčec v domačo okolico, vendar lahko že en sam stik z bolšjo slino sproži minimalno lokalno reakcijo na koži. Najboljša terapija je torej kombinacija preventive in čiščenja domače okolice (predvsem ležišča in drugi prostori v stanovanju, kjer se pes ali mačka zadržujeta).
Alergijski testi
Obstajata dve metodi antigenskega testiranja in sicer serološko testiranje in intradermalno testiranje. Teste je smiselno izvesti potem, ko je bila klinično postavljena diagnoza atopije. Test kot tak ne diagnosticira alergije, temveč samo poda podatke o tem, na kaj je organizem senzibiliziran, oziroma s katerimi antigeni je v teku življenja prišel v stik, ki pa nimajo nujno kliničnega pomena. Rezultate testiranja je zato treba vedno interpretirati v povezavi z anamnezo in klinično sliko, saj so lahko tudi zdrave živali po testiranju pozitivne na prisotnost določenih protiteles. Rezultati testiranja nam pri živalih z atopičnim dermatitisom pomagajo tako, da antigene na katere je žival občutljiva povežemo z okoljem v katerem živi in se jim tako lahko probamo izogibati. Testiranje pa je nujno potrebno v primeru, da se odločimo za zdravljenje z imunoterapijo.
Številni laboratoriji ponujajo tudi serološka testiranja na prisotnost protiteles proti prehranskim antigenom, vendar so ta manj natančna kot testiranja na prisotnost protiteles proti okoljskim alergenom. Zato ostaja pri alergijah na prehrano eliminacijska dieta še vedno najbolj zanesljiva metoda.
Kaja Koren, dr. vet. med.