Vnetje mehurja pri psih in mačkah

Vzrokov za vnetje mehurja je več, najpogostejši pa so bakterijsko vnetje, sečni kamni ter pri mačkah tudi idiopatsko vnetje spodnjih sečil (feline idiopathic lower urinary tract disease). Pogosto se vzroki tudi prepletajo. Bakterijska vnetja so pogostejša pri psih kot pri mačkah, predvsem se pojavljajo pri psicah. Razlog za to je anatomska struktura sečnice pri samicah, ki je krajša in zato lahko bakterije lažje dosežejo mehur. Samci so prav tako iz anatomskih razlogov bolj podvrženi obstrukcijam sečnice v primeru sečnih kamnov, saj je njihova sečnica ožja.

Bakterijska vnetja in sečni kamni

Predispozicijo za bakterijsko vnetje lahko predstavljajo inkontinenca, vnetje nožnice, vnetje maternice, vnetje prostate, tumorji mehurja, sami sečni kamni, druga obolenja, ki povzročajo povečano pitje in posledično večje količine razredčenega urina (sladkorna bolezen, hiperadrenokorticizem, ledvična odpoved), pa tudi prirojeni anatomski defekti spodnjih sečil in še številni drugi vzroki. Na nastanek sečnih kamnov in, še prej, kristalov, v največji meri vpliva pH urina. Drugi faktorji, ki lahko vplivajo na nastanek sečnih kamnov so tudi starost, spol in prehrana. Za nekatere vrste sečnih kamnov so vzrok tudi motnje metabolizma, kot npr. povečan nivo kalcija v krvi (nastajajo lahko kamni iz kalcijevega oksalata) ali spremenjen metabolizem sečne kisline pri Dalmatincih (nastajajo uratni kamni).

Najpogostejši kamni pri psih, ne glede na starost, so struviti, ki v 95% nastajajo v povezavi z istočasnim bakterijskim vnetjem mehurja. Pogosteje se pojavljajo pri psicah, saj so pri teh tudi bakterijska vnetja pogostejša. Prisotnost bakterij, ki proizvajajo encim ureazo, vpliva na višanje pH urina in tako na nastanek primernega okolja za nastajanje struvitnih kristalov in združevanje le teh v kamne. Struvitni kamni so najpogostejši tudi pri mačkah, vendar so v večini primerov metabolnega vzroka, kar pomeni, da gre v teh primerih večinoma za sterilno vnetje mehurja, ki je nekoliko pogostejše pri mlajših (4-6 let) samcih.

Kaj lahko opazim, če ima moj pes/mačka vnet mehur?

Pri nekompliciranih vnetjih mehurja so včasih lahko klinični znaki tudi odsotni, drugače pa lastniki najpogosteje opažajo večkratno uriniranje, pogosto po kapljicah, urin je lahko vidno krvav, sam akt uriniranja je lahko boleč, predvsem pri mačkah se lahko pojavi uriniranje izven mačjega wc-ja, psi težje zdržijo do sprehodov in se vmes doma polulajo, včasih ima urin močnejši vonj, pri nekaterih samicah se lahko tudi vname koža ob nožnici. O kompliciranih vnetjih govorimo, ko se vnetja ponavljajo kljub primerni antibiotični terapiji (rekurentna ali refraktorna vnetja), če je zraven prisotno še vnetje ledvic ali katerikoli sistemski znaki obolenja (apatičnost, vročina, drugi znaki predisponirajočih sistemskih bolezni), pa tudi obstrukcija sečnice v primeru istočasno prisotnih sečnih kamnov.

Kaj bo naredil veterinar?

V vsakem primeru je potrebno opraviti osnovni klinični pregled z namenom, da bi izključili prisotnost katere sistemske bolezni. V večini primerov nekompliciranih bakterijskih cistitisov lahko veterinar s palpacijo abdomna zazna bolečino v področju mehurja, včasih pa tudi ta ni tako močna, da bi jo pes ali mačka v ambulanti pokazal. Pri mačkah in manjših pasmah je včasih možno tudi s palpacijo postaviti sum na prisotnost sečnih kamnov. Slednje z gotovostjo potrdimo ali ovržemo z rentgenskim slikanjem. Z ultrazvočnim pregledom mehurja lahko veterinar oceni steno mehurja, ki je navadno pri vnetjih nekoliko zadebeljena, istočasno pa lahko pregleda tudi ledvica, in izključi ali potrdi vpletenost le teh v patološki proces. Na ultrazvočnem posnetku lahko ugotovimo tudi prisotnost sedimenta v urinu, kar je prav tako znak vnetja. Da je pregled z ultrazvokom sploh mogoč, mora priti žival na pregled s polnim mehurjem.

Nepogrešljiva osnova pri diagnosticiranju vnetja mehurja še vedno staja pregled urina. Popoln pregled pomeni pregled urina z reagenčnim trakom ter mikroskopski pregled sedimenta, ki ga pridobimo s centrifugiranjem urinskega vzorca. Samo tako, lahko veterinar določi ali gre za bakterijsko vnetje, sterilno vnetje, ki ga povzročajo kristali, ali morda kombinacijo obojega.

Nekomplicirana bakterijska vnetja zdravimo z antibiotiki, navadno traja terapija od 10 do 14 dni, vsekakor je priporočljiva kontrola urina deseti dan. Kljub dokaj hitremu izboljšanju kliničnih znakov, je treba terapijo vedno izvesti do konca. V primeru težjih, ponavljajočih vnetij, je potrebno urin poslati na bakteriološko preiskavo z antibiogramom ter antibiotično terapijo prilagoditi v skladu z rezultati.

V primeru, da so v urinu tudi številni kristali se terapijo dopolni s primerno dieto, s katero jih lahko poskušamo stopiti. Tudi v primeru, da so iz kristalov že nastali kamni so možni protokoli topljenja z dieto, vendar je uspešnost odvisna predvsem od mineralne sestave kamnov (npr. kamnov iz kalcijevega oksalata z dieto ne moremo stopiti) in se zato v večini primerov kamne kirurško odstrani ter s tem tudi zmanjša možnost zamašitve sečnice. V primeru, da do tega pride je seveda zaporo treba takoj kirurško odpraviti.

Kako lahko ujamem urin pri svojemu psu/mački?

Če doma posumimo, da gre za vnetje mehurja je najbolje, da pokličemo našega veterinarja in se z njim dogovorimo za pregled. Na pregled psa pripeljemo s polnim mehurjem, kar lahko dosežemo tako, da ga v ambulanto pripeljemo z avtom, da ne bo po poti lulal, v avto pa ga damo takoj, ko izstopimo iz hiše. Po kliničnem pregledu, bomo lahko v čisto posodo ujeli urin, oziroma po potrebi, se bo lahko veterinar odločil tudi za sterilni odvzem s cistocentezo ali preko katetra. Pri mačkah je priti na pregled s polnim mehurjem mogoče malo težje. Nekatere mačke ne bojo, kljub vnetju, lulale izven wc-ja, kar lahko izkoristimo in jim ga za par ur pred pregledom umaknemo. Na ta način bo lahko veterinar v ambulanti odvzel vzorec urina (preko manualnega iztiskanja, katetra ali cistocenteze). V primeru, da nam ta način ne uspe, lahko probamo tako, da wc spraznemo in ga kolikor se da očistimo, da odstranimo vse ostanke peska, ter nato urin iz praznega wc-ja zberemo v čist lonček ali posesamo v sterilno brizgo.

Najnovejši prispevki

Oznake