Mačja levkemija in virus mačje imunske pomanjkljivosti (mačji AIDS)

Opisali bomo dve virusni bolezni mačk, ki sta precej razširjeni v mačji populaciji, še posebej pri mačkah, ki se gibljejo tudi zunaj. Bolezni sta kronični in neozdravljivi. Levkemijo lahko preprečimo s pravočasnim cepljenjem, mačjega aidsa pa žal ne.

Mačja levkemija

Bolezen povzroča Virus mačje levkemije iz rodu Gamaretrovirus. Povzroča imunsko pomanjkljivost in/ali novotvorbe.

Zbolijo lahko mačke vseh starosti. Bolj podvržene so mačke, ki živijo zunaj ali z več drugimi mačkami. Virus se izloča s slino in urinom. Prenaša se z ugrizi, umivanjem in drugim tesnim kontaktom in preko posod za hrano in vodo ter stranišč, ki si jih mačke delijo. Okužene mame lahko virus prenesejo na mladiče že v maternici ali kasneje preko mleka. Ti lahko poginejo že pred rojstvom ali kmalu po njem.

Od okužbe do razvoja kliničnih znakov lahko preteče več mesecev ali celo let. Prizadeti so lahko praktično vsi organski sistemi. Obolenje se izrazi kot imunska pomanjkljivost s posledičnimi infekcijskimi boleznimi. V tem primeru so pogosti naslednji bolezenski znaki: vročina, povečane bezgavke, vnetje zgornjih dihal in očesnih veznic, vnetje kože in zunanjih sluhovodov, kronična ali ponavljajoča driska, vnetje dlesni in ustne votline, hujšanje.

Podobni znaki so prisotni tudi pri tumorski obliki bolezni. Tumorji, ki nastanejo, so predvsem levkemije in limfomi različnega izvora.

Bolezen se diagnosticira na podlagi anamneze in kliničnih znakov in potrdi s hitrim testom, ki zazna prisotnost virusnega antigena v krvi mačke. Test opravimo v ambulanti, zanj potrebujemo nekaj kapljic krvi.

Zdravljenje poteka z lajšanjem simptomov in podporno terapijo. Zelo pomembno je odpravljanje sočasnih infekcij, ki nastanejo zaradi oslabljenega imunskega odziva. Tumorje se zdravi s kemoterapijo, ki je odvisna od tipa tumorja.

Bolezen se preprečuje s preventivnim cepljenjem in preprečevanjem kontakta z mačkami neznanega statusa. Pri slednjem je zelo koristna kastracija/sterilizacija. Cepivo ni vedno povsem učinkovito, vendar pri ustreznem protokolu večinoma nudi zadostno zaščito, zato se priporoča cepljenje vseh mačk, ki živijo deloma ali v celoti zunaj.

Virus mačje imunske pomanjkljivosti (FIV, mačji AIDS)

Spada v rod Lentivirus, isti rod kot HIV, vendar za človeka in ostale živali ni nevaren.

Prenaša se iz mačke na mačko, najpogosteje z ugrizom. Prenos s spolnim kontaktom je manj pogost, ampak možen. Lahko se prenese z mame na mladiče že v času brejosti ali z dojenjem kmalu po rojstvu. Dovzetne so mačke vseh starosti, bolj izpostavljene pa so tiste, ki se družijo z drugimi mačkami in se prosto gibljejo po okolju. Pogostejša je pri samcih, saj se ti več pretepajo in prehodijo večja področja kot samice.

Virus primarno napade limfocite in makrofage, to so celice, ki spadajo med bele krvničke in so odgovorne za imunski odziv organizma. Prizadene lahko tudi ledvice, možgane in oči. Razmnožuje se v prej omenjenih celicah in jih postopoma uničuje, dokler ne privede do imunske pomanjkljivosti. Takrat se lahko razvijejo bolezenski znaki, ki so večinoma vezani na različne mikroorganizme, ki jih oslabljen imunski sistem ne more več odstraniti.

Značilna so ponavljajoča blažja obolenja zgornjih dihal (izcedek iz nosu in oči, kihanje) in črevesja (driska, bruhanje).

Zelo pogosta so vnetja ustne votline, dlesni in obzobnih tkiv, vnetje očesnih veznic in roženice, ponavljajoča vnetja zunanjih sluhovodov. Če virus naseli ledvice, lahko privede do kronične ledvične odpovedi. Kadar so prizadeti možgani, se lahko pojavijo spremembe v vedenju (razdraženost, agresija, spremenjeni vzorci spanja).

S hitrim testom, ki ga opravimo v ambulanti, potrdimo prisotnost protiteles proti virusu, kar ne pomeni definitivne diagnoze. To postavimo poleg rezultatov testa še na podlagi kliničnih znakov in krvne slike.

Okužene mačke lahko živijo še dolgo in kvalitetno, ob ustrezni oskrbi lahko celo doživijo običajno starost. Zdravljenje poteka s podporno terapijo in odpravljanjem morebitnih okužb.

Obstaja cepivo proti virusu, ki pa ne zagotavlja zadovoljive zaščite in se pri nas v praksi ne uporablja. Najboljša zaščita je preprečevanje kontakta z mačkami neznanega statusa in kastracija in sterilizacija vseh živali, s čimer odpravljamo vedenje, ki mačko predisponira k okužbi (pretepanje, parjenje in potikanje). Na enak način moramo preprečiti, da bi naša mačka, ki je okužena s FIV, virus širila na zdrave mačke, kar je prav tako pomembno.

Najnovejši prispevki

Oznake

2017-09-19T10:22:15+00:00