Lejšmanioza- nič več eksotična bolezen

Lejšmaniozo povzročajo zajedavci, protozoji iz rodu Leishmania, ki jih prenašajo drobne mušice (peščene muhe), te se hranijo s krvjo ljudi in živali. Vir okužbe za peščene muhe so že okuženi psi, katerih kri sesajo in okužbo s protozojem prenesejo na enega od prihodnjih gostiteljev. Čeprav direkten prenos lejšmanie z okuženega psa na človeka ni mogoč, pa je posrednik pri okužbi zgolj majhna mušica, katere življenjski prostor se zaradi podnebnih sprememb (otoplitvi), vztrajno širi. Od 20. stoletja dalje je lejšmanioza stalno prisotna v sredozemskih državah, kot so: Grčija, Portugalska, Španija, Italija in Hrvaška (Dalmacija). V zadnjem času pa je opaziti razširitev peščenih mušic tudi proti severu Evrope, dokazano so prisotne v slovenski Istri, Avstriji, južni Nemčiji, severni Italiji in Franciji. Največ ljudi in psov se še vedno okuži na potovanju ali počitnicah v sredozemlju.

V Evropi je najpogostejša Leishmania infantum, ta vrsta pri ljudeh in psih povzroča t.i. visceralno obliko bolezni. Gre za sistemsko bolezen, kjer se zajedavec z mesta ugriza peščene muhe prenese po telesu in ga je moč najti v vseh organih in tkivih. Od odpornosti gostitelja je potem odvisno ali se bo zajedavec pričel razmnoževati in bo okuženi zbolel. Inkubacijska doba pri ljudeh je v  povprečju dolga 2-6 mes., bolezen pa poteka v kronični ali akutni obliki, podobno tudi pri psih.

Ker se samice peščenih muh hranijo predvsem ponoči, so za okužbo najbolj izpostavljeni psi, ki živijo na endemičnih področjih in so ponoči na prostem. Večina okuženih psov nikoli ne razvije kliničnih znakov bolezni, ki so: povišana telesna temperatura, izguba telesne teže, povečane bezgavke, krvavitve, vnetje oči, spremembe na koži, povečano pitje in uriniranje. Najpogostejši razlog za uspavanje z lejšmaniozo okuženih psov je kronična ledvična bolezen.

Diagnosticiranje lejšmanioze temelji na dokazu povzročitelja v tkivih in posredno dokazovanje visokega nivoja specifičnih protiteles v krvi. Včasih zadostuje mikroskopski pregled punktata bezgavk ali krvnega razmaza, največkrat pa se dokazuje prisotnost specifične DNA v odvzetih tkivih z metodo PCR.

Svojega psa lahko zaščitimo pred to boleznijo tako, da ga ne izpostavljamo prenašalcem bolezni- peščenim muham, ter redna uporaba specifičnih repelentov v obliki ovratnic ali kožnih polivov- ampul, pripomore tudi prenočevanje v zaprtih prostorih. V tujini je za pse že na voljo tudi cepivo.

Najnovejši prispevki

Oznake